Založba Faro  www.faro.si

DNEVNIK – Elektronika v domači delavnici 2

 

24. 10. 2011

         Danes je gospod Jurij M. iz Novega mesta kupil zadnji, torej 1100. izvod knjige. Še preden sem prodal prvega sem sklenil, da zadnjo knjigo podarim. Čeprav natančno spremljam prodajo in sem dogodek pričakoval, se je stvar odvila drugače kot sem načrtoval. Gospod Jurij je namreč knjigo kupil na sedežu nekdanjega podjetja Faro s.p. (spomnim naj, da sem ga zaprl ob koncu leta 2008), torej na naslovu mojih staršev, »posel« pa je izpeljala moja mama. Čeprav me je o veselem dogodku obvestila preko mobilnika, ga tedaj nisem prepoznal. Ve se: služba, sestanek… Ko se mi je končno posvetilo, je bilo že prepozno. Skušal sem ga poklicati po telefonu, a bil je nedosegljiv. Hotel sem mu sporočiti, da mu bom kupnino vrnil po pošti. 

         Sedaj se morda sprašujete, kako je mogoče, da je prav zadnji izvod imela moja mama? Stvar je razumljiva tistim, ki poznajo s.p. probleme meščana, ki ima stanovanje v bloku. Tudi priročno skladišče ima na naslovu staršev. In tu na kupce čaka še nekaj knjig. Običajna praksa tiskarne je, da natisne nekoliko več knjig, kot se jih naroči, verjetno zato ker se včasih rado kaj zalomi, nekaj pa tudi zato, ker v tiskarni hitro prepoznajo dobro blago in, predvsem, dobrega kupca. Natisnili so dodatnih 100 knjig. In sem jih vzel. Od teh bom eno od desetih prav tako podaril. Katero bo določil žreb.

----------------------------------------------------------------------------------------------

            Prodaja knjige se je prevesila na drugo polovico natisa. Minevajo 4 meseci in še nekaj dni. Zadnja dva meseca sicer skušam odšteti, ker poletje kot da ni namenjeno prodajnim uspehom (ali pa ne poznam zakonitosti književnega trga, kar ne ugovarjam). To je čas, ko te zaradi čofotanja ob hrvaških otokih in pehanju za drugačnimi cilji v Julijcih, enostavno ni zraven, ko ne moreš ukrepati zaradi predrage telefonije ali/in ničvrednega signala na mobilniku. Svoje zahteva družina pa čeprav malo pred tem pretočiš stanje poslovnega računa na osebni transakcijski račun.

Posli so nekako vpeljani, prioritete popravljene, dosežene številke omogočajo lažje dihanje. Podrobnosti začetka se že izgubljajo v megli, kar narekuje odločitev o dnevniku, če želim verodostojno memorirati ta del življenjskih prigod. Še vedno pa cilj, avantura v katero se bil prisiljen, ker prvotni založnik nenadoma ni imel časa zame, ni dosežen oziroma končana. Zato tudi odločitev, da postane del marketinga. Upam, da bo osebna kronologija (dogodek in nekakšno razmišljanje) zanimiva še za koga. Prepričan sem, da ni malo tistih, ki tuhtajo o podobnem knjižnem projektu in se bodo preko mojih zapiskov seznanjali s poslom. In morda utegne zanimati še koga. Hkrati naj bi porastel ogled spletne strani knjige, kar po neki marketinški definiciji nekaj šteje (čeprav ne vem zakaj). Sproti bom vpletal marsikatero podrobnost, ki se je zgodila pred spodnjo datumsko numeracijo.

Če bom ugotovil, da dnevnik ni zanimiv za potencialne kupce (teh sem ocenil na 2.300, njihov pristop beležim s pomočjo Googla), ali dobil utemeljen namig, da javna objava škoduje poslu, ga bom po hitrem postopku umaknil s spleta. Upam, da mi tega ne boste šteli v slabo. Marketinga se šele učim.

 

01. 09. 2008

         Zdaj gre spet zares, čeprav imam v poslovni knjigi kar nekaj opomb, da naj izpustim še celo ves naslednji teden. V srednjih šolah se vsaj še prvih 14 šolskih dni ukvarjajo predvsem z uvodnimi problemi. Očitno imajo dopusti daljši vpliv kot bi želel, saj sem preko spleta sprejel eno samo naročilo. Knjigo takoj pripravim za pošto ter vpišem v dnevnik in še v poštno knjigo ter pripravim račun. Malce zamotano, a le na tak način lahko kasneje marsikaj rekonstruiram (ker sem včasih le preveč površen, hiter). Ko preverim naslov na Telekomovem zemljevidu, ugotovim, da mi je naročnik skoraj na poti. V takih primerih naročilo predam osebno. Stroški pošte so obupni, celo četrtino vrednosti knjige znajo doseči.  Naročnik je podjeten mladenič, sprejme me na pragu svoje novozgrajene hiše. Zapleteva se v krajši, prijeten pogovor, kar seveda izpostavi bolj uspešne projekte obeh. Zvem, da je bil za nakup odločilen prispevek (projekt), ki sem ga pripravil za 1. letošnjo številko revije TIM. Revija me že nekaj časa (dni) čaka na mizi. Pohvalno, urednik! Upam, da bo naročnikov zato vsaj toliko kot letnik prej. Menda je zelo pomembno, da si prvi, ko se začne pouk. Starši so očitno pripravljeni financirati zgolj eno revijo. Ubogi Proteus, verjetno bo spet zadnji.  

 

02. 09. 2008

         Dopust (v Ljubljano sem se vrnil v nedeljo malo pred polnočjo) še vpliva name. Težko se spravim k telefonu. V načrtu imam »obdelavo« Š4c. S prvim sošolcem takoj najdeva skupni interes, a verjetno pri tem zatefoniram ves dobiček. A bilo je vredno. Pošljem mu s strani razredničarke podpisano knjigo. Naslednji klic je neuspešen, a spet zanimiv tako, da se s sošolcem dogovoriva za nadaljevanje kar v kavarni Evropa. Moram pojasniti, da se z večino sošolcev srečam zgolj na obletnici mature. Zadnje dve ali tri smo izpustili, kar vsi s katerimi sem pred kratkim komuniciral, obžalujejo, vključno razredničarko. Ko sem jo poklical (zaradi knjige, kajpak) sredi julija, me je že po nekaj besedah zaustavila, sploh se nisem utegnil predstaviti. Okej, začel sem: »Gospa profesor, lahko uganete… ?«

         Ob torkih prevzemam domačo kuhinjo v celoti v svoje roke. Vsi vedo, da bo na mizi pica. No, nekaj dragocenega časa mi vzamejo tudi Patrie. Žgečkljiva in hvaležna tema za čvek. Končno pridem do nekaj minut dneva za kratko redno mesečno poročilo oglaševalcem in ažuriranje spletne strani.

 

03. 09. 2008

         Že na vse zgodaj so me poklicali iz Novega mesta, iz knjigarne Mladinske knjige, fiksen odkup. Dam se podučiti kaj to pomeni. Pri fiksnem odkupu se račun izstavi takoj, pri komisijski prodaji (prodaji na odpoklic) pa šele takrat, ko so knjige prodane.

Zakaj prelagam posel na MK (v načrtu imam tudi druge knjigarne)? Zavedam se potrebnega vložka za prodajo druge polovice naklade. Zdi se smiselna, čeprav bo zaslužek bistveno slabši - zagotovo izguba, če bi se odločil zgolj za tovrstno prodajo. Vendar le na tak način lahko dosežem cilj: do konca leta prodati celotno naklado. Obvezuje me obljuba oglaševalcem.

         Pokličem še tri naslove, knjižnice. Čas me ne preganja, saj se za večino delavnik konča pozno popoldan. Včasih moram poklicati še v drugo, oziroma počakati na popoldanski turnus nabavnega. Se zgodi, da pokličem tudi prej,  dopoldan, med malico, vendar te delavske pridobitve (zagotovljene z ustavo) ne izkoriščam prav pogosto. Ko odtipkam zadnjo številko, imam le še toliko časa, da pripravim vse potrebno za pošto (mojo, na srečo jo imam pred nosom, zaprejo ob 19:00). Če zamudim, uporabim manj priročno dežurno službo (do 24:00). 

 

04. 09. 2009

         Že kmalu po prihodu v službo me doseže zanimivo naročilo. Zelo sem ga vesel, ne toliko zaradi števila knjig, kot zaradi namena. To je že drugo tako naročilo. Podjetje sicer prodaja elektroniko verjetno največjega proizvajalca industrijske elektronike. In seveda projektira. Najbolj se mi je vtisnila v spomin referenca avtomatizacija transporta in delitve paketov za Pošto Slovenije. Skrbijo tudi za šolanje kadrov. No, in na enem izmed seminarjev tečajnikom »podarijo« Elektroniko 2. Zelo simpatična promocijska poteza. Si predstavljam sebe kako bi bil vesel take pozornosti! Čeprav v knjigi skoraj zagotovo ni ničesar iz vsebine tečaja, neobičajno darilo še dolgo povezuješ s časom opravljanja tečaja. Korist od radodarnega tečaja je zagotovo večja in mnogostranska. Nobena skrivnost ni, da se delo v domači delavnici (hobi), pozna tudi na delovnem mestu.

Naročene knjige lastnoročno odnesem naročniku, saj ni daleč, lepo indijansko poletje je kot naročeno za kolesarjenje. »Malica« je bila nekoliko daljša kot je dovoljeno, a razliko lahko še isti dan (ali kak naslednji) povsem »legalno« pokrijem. Kot vedno, ko je naročilo obilnejše, dostavim vsaj en izvod gratis.

 

05. 09. 2008

         Tik pred zaključkom službenega delovnega dne pokličem novega potencialnega kupca. Lovim konec mojega dela in tistega pri klicanem. Izbral sem ga iz seznama, ki je objavljen v neki preglednici v zadnji FT-prilogi Dela. Klic v drugo medkrajevno omrežno skupino je vedno nekoliko stresen. Pošta in telefon mi neusmiljeno klestita po s.p.-financah. (Mimogrede: ne vem kako naj telefonarjenje sploh prikažem davčni upravi.) Kakorkoli že, moram biti kratek, v najkrajšem času moram telefonistu dopovedati koga sploh želim. Praviloma ga sploh ne poznam. Tokrat imam srečo in sogovornik iz Laškega se hitro strinja, da mu pošljem ogledni izvod. V dobrih podjetjih očitno poznajo »the facts of life«. Kljub temu zvečer zastavim spremni dopis. Do sedaj tega nisem dosledno počenjal. Rezultat: vsaj 5 vrnitev. Prepričan sem, da za to, ker ne naletim na pravega sogovornika. Ne more biti drugače!

         Pozno popoldan spet pokličem S4c. Zgodba se uspešno ponovi. Sem pa presenečen nad nekaterimi odgovori sošolca. Natančno se spomnim kaj sva počela v 1. letniku (bil je dober šahist, daleč najboljši v razredu), nato pa nič več. Zanimivo delo ima za seboj. Nekoliko ga izdaja zdravje, a najhuje da je mimo. 

 

07. 09. 2008

Nedelja po praznovanju združenih rojstnih dni (seštevek 175 let). (Sobota je bila prijetna in obilna, za knjigo enostavno ni bilo časa.) Dopoldan dokončan prilogo k oglednemu izvodu knjige. V načrtu imam, da jo odnesem na dežurno pošto, a zajtrk in obvezno družinsko »seciranje« sorodstva včerajšnjega srečanja se zavleče preko poldne tako, da načrt propade. Dežurno, ki sem jo imel še pred nekaj meseci pred nosom, so prestavili na Vič, namreč zaprejo ob 12:00.

V nadaljevanju se odločim, da napišem kratko pismo ravnateljici ene izmed ljubljanskih gimnazij s katerim jo nameravam spomniti na predpočitniško obljubo, da si Elektroniko osebno ogleda in odloči ali je primerna za šolsko knjižnico. Hkrati izrazim pomislek na njen zadnji mejl v katerem me informira o sodelovanju gimnazije z naravoslovnimi fakultetami in raziskovalnimi inštituti. Pomislek ilustriram s pismom, ki sem ga prejel od mladega mariborskega inženirja, kupca knjige, v katerem žalostno ugotavlja kako na gimnaziji ni bil deležen niti najmanjše pomoči glede študija elektrotehnike/računalništva. Do enakega spoznanja prihajam tudi sam, ko knjigo ponujam šolam. Na srečo slovenskega naroda je skoraj ni, ki bi rekla ne.

Ker imam obljubljen še en podoben odgovor, napišem in oddam novo kratko e-sporočilce. Namenjeno je zadnjemu od oglaševalcev, s katerim nimam zaključenega »posla«. Problem je seveda cena oglasa. Zavedam se, da smo se ob prvem srečanju o njej že dogovorili, a kasnejše sodelovanje se je vendarle končalo s »standardnim« celostranskim oglasom in vso podporo. Podoben primer sem imel še en, toda razrešili smo ga v nekaj minutah. Tokrat naročnik (vodja marketinga) zelo trdno zagovarja izrečeno ceno, čeprav ne ugovarja dejanskemu stanju. Prošnjo naslavljam nekdanjemu direktorju podjetja (sedaj direktorju razvoja). Poznam ga še iz IJS in ga kot raziskovalca in vodjo odseka zelo cenim. Zaupam njegovi presoji, pa naj bo kakršnakoli.

         Tik preden se spravim v posteljo preletim možne kupce. Seznam imam že nekaj časa pripravljen v delovni mapi. Dan zaključim z nekaj stranmi Kocbekove Tovarišije. Svetoval mi jo sošolec, da spoznam takratni »marketing« (1942-43). Sploh ne razumem zakaj je bil avtor v nemilosti pri levih in desnih.

 

13. 09. 2008

         Ne dežuje, vreme niti ni videti tako slabo kot je napovedano, ko pa preverim še nekaj slik s cestnih kamer Gorenjske in na prelazu Predel, se odločim za vikend-obisk gora nad Trento. Z Vilijem (bolj ga poznamo pod vzdevkom Reber – po rodni hiši) sva že dalj časa domenjena za srečanje, zato ga pokličem, da preverim njegov »status«. Bled seveda zaliva nebeška tekočina, a Elektronika končno le pristane na naročnikovi mizi. Malo me jezi, ker se v sosednji »vasi«, po rodu sem namreč Leščan, ne znajdem več in sem Vilijevo delavnico v prvem pristopu popolnoma zgrešil.

         Naletim na prijetnega, zgovornega mladeniča, ki z veseljem odgovori na sleherno vprašanje, podobno kot smo ga vajeni s spleta. Takoj ga »prepoznam« kot naslednjega sogovornika Pospravljene delavnice. O knjigi govoriva bolj malo, saj je že ob najinem prvem e-srečanju izrazil naklonjenost do tehniške literature.

Tudi sam sem prepričan, da utegne biti ključ do uspeha posameznika. Pripravnik, ki mu književne police krivijo letniki hobi revij in razni tehniški priročniki, je zagotovo neproblematičen izbor med več kandidati. Osebno najbolje ocenjujem tiste z modelarskim pedigrejem. Dovolj je, da pogledamo v notranjost kakega zmagovalnega modela.

Ker sem nekoč bil tudi sam navdušen modelar, se modelarske problematike ne izogibam. Celo na projekt samogradnje naprave za radijsko vodenje modelov naletite v knjigi. Marsikdo bi morda upravičeno pripomnil, da RV-samogradnja ni smotrna. Toda, če se preselimo recimo na 0,7 m območje, naletimo na kar nekaj simpatičnih za-razlogov. Začnemo lahko kar pri dolžini antene. Selitev na višje frekvence potrjuje kar lepo število proizvajalcev tozadevne elektronike.

 

16. 09. 2008

         Ob prihodu domov me čaka presenečenje – poplava v bloku, za nameček je polovica hiše brez vode. Smešno pri vsem je, da ima hiša hišnika in upravnika, a »reševanje« hišnih problemov največkrat počaka name. Se je že zgodilo, da so si sosedje med mojim dopustom svetili z baterijami in svečami. Jasno, danes ni bilo časa za knjigo, na viško pošto odnesem le internetni naročili. In pojedli mrzlo pico.

 

17. 09. 2008

         Precej živahen dan! Malo pred 4. uro imam domenjen sestanek z računovodkinjo, ki mi jo že od samega začetka svetuje sin. Imam seveda ogromno vprašanj, saj me takoj po novem letu čaka davčna napoved. Za dobrih 1.000 evro se lahko tega bremena (pravilno sestavljen zaključni račun) znebim. Za začetek ji moram prinesti vso dosedanjo papirno dokumentacijo (računam na kakih 1.400 enot/leto).

         Ujamem prav zadnje minute moje pošte za oddajo današnje pošte. Tu me že prav dobro poznajo. Račun dobim brez drdranja davčne številke. Ključ je ime podjetja, ne številka. Imena Faro si pač ni težko zapomniti. Je izpeljanka iz faraon. Pred leti ga je iznašel tast. Ni težko uganiti za koga.

 

18. 09. 2008

         Dobim novo zajetno naročilo, sedaj že tretje od istega naročnika. Gre za promocijsko darilo ob zaključku izobraževalnega tečaja.

Spominjam se podobne geste, ki sem jo že davno tega doživel v Dortmundu. Povabljen sem bil na predstavitev rešitve dispečerskega centra največjega evropskega distributerja zemeljskega plina. Na srečanje z nemškimi kolegi me spominja – budilka. Še vedno jo uporabljam!

Knjiga, kot npr. 'Elektronika v domači delavnici 2', bi utegnila biti boljše darilo, celo iz več zornih kotov. Tehniki radi kaj postorimo tudi v domači delavnici, in v knjigi je kar precej dobrih idej (z natančnimi navodili za tiste, ki jih potrebujejo). Hkrati je po zaslugi prevajalca in pisatelja Branka Gradišnika tudi literarno delo (njegov predgovor je v celoti objavila urednica Sobotne priloge Dela Irena Štaudohar v zadnji aprilski številki) in še umetniško - zaradi zares odličnega ilustratorja Marka Kočevarja. O obeh zanimivih sodelovanjih bom kaj več povedal v nadaljevanju dnevnika.

Morda bo kdo pripomnil, da imamo tu opraviti s popoldanskim konjičkom, ki z resno (dopoldansko) službo nima posebne zveze. V nobenem primeru ne moremo zanikati pozitivnega vpliva hobi elektronike na službeno delo. Marsikdaj v domači garaži nastanejo bolj zahtevni elektronski izdelki od službenih. Da velika podjetja celo podpirajo delo v domači delavnici, mi je pripovedoval dr. Peter Starič, ki je dolga leta delal pri Tektronixu (glej intervju v reviji Svet elektronike, 117. številka).

Zagotovo se bodo s knjigo začinjenega strokovnega tečaja udeleženci še dolgo spominjali (gre za pač za posebnost), prav tako »šole«. Tako kot npr. s strokovnega srečanja odnesemo mnogo več, če je med slušatelji nekdo, ki v debati z »iskrico zaneti požar«. Žal so izjemno redko posejani.

 

19. 09. 2008

         Današnji dan namenim ažuriranju odprtih naročil. Imam navado, glavni vzrok je seveda pomanjkanje časa, da račun pošljem naročniku šele nekaj dni po dostavi knjige. Zaradi tega me kupci (bralci) pogosto prijazno opozarjajo, da naj vendar sporočim kam naj nakažejo kupnino. Želim, da knjigo v miru prelistajo. Če ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, jo lahko vrnejo. Resnici na ljubo, kaj takega se še ni zgodilo.

Ob tej opazki naj omenim primer »izgube« knjige na poti do knjižničarja. Nekje sem prebral, da se nekateri veliki založniki prav na osnovi podatka koliko knjig izgine na frankfurtskem sejmu, odločijo za obseg naklade. Če ne izmaknejo nobene, je s knjigo menda nekaj narobe. Izkušenj iz naših knjigarn še nimam, saj je prodaja stekla šele dober mesec nazaj.

Da se odločim za pisanje »zaostalih« računov, je krivo včerajšnje pismo v katerem me nek primorski naročnik prosi, da takoj pošljem račun z navadno (zemeljsko) pošto. Račun prejet preko spleta (ponovljeni ima natančno isto vsebino in obliko) menda ne ustreza računovodskim standardom RS. Na pošto odnesem šop pisem in eno ogledno knjigo (za katero sem se domenil po telefonu). Še vedno pa nekaj računov vendarle pošljem po žicah. Ne verjamem, da so dacarji tako zelo konzervativni, na kar me je opozorila tudi računovodkinja.

Proti večeru se s knjigo in fotografijo razredničarke odpravim k sošolcu. Žal brez njene parafe. Sredi julija sem jo namreč prosil, da nekaj izvodov podpiše. »Nesreča« se je zgodila med mojim dopustom, ko je za distribucijo skrbel sin. Kriv sem bil sam, ker ga nisem opozoril na zavitek Š4c. Število poslanih izvodov je preveliko, da bi imelo smisel karkoli postoriti. Nobeden od prejemnikov (šest jih je) še ni reklamiral.

 

21. 09. 2008

         Vikend, ki sem ga sprva nameraval preživeti na deželi, sem namenil brkljanju okoli domačega bloka. Na zimo je bilo potrebno pripraviti živo mejo in zelenico. Imam občutek, da sem z delom na polju za letos končal. Nedelja je minila seveda v pričakovanju rezultatov volitev v DZ. Kakšno uro nedelje pa sem s kotno brusilko vendarle pomagal (jasno, tudi svetoval) pri polaganju računalniških kanalov. Torej vikend brez knjige. Preveril nisem niti spletnih naročil, saj knjig danes itak ne bi mogel oddati.

PS/volitve: Bil sem odločen podpreti nekega drugega kandidata, a zadnje TV-soočenje, ko sta blestela kar dva JJ, mi je narekovalo drugačen glas. Po splošnem prepričanju (literarnih) piscev, se nam obeta neko povprečno obdobje. Ne verjamem, da utegne (kulturna) zakonodaja kakorkoli vplivati na samozaložbo. Za enkrat ne morem reči, da se ne splača!

 

22. 09. 2008

         Zaradi obilice obveznosti se komaj utegnem ukvarjati z novimi naročniki. Utegnem poklicati le enega samega, pa še to trepetam zaradi oslabelega akumulatorčka v mobiju. Nerodno, če mu sredi pogovora zmanjka sape. Že nekaj časa načrtujem zamenjavo, a se kar ne morem odločiti. Noben od operaterjev namreč nima dovolj močnega signala v meni zanimivem delu Julijcev. Do novega leta moram najti rešitev, če želim nakup prikazati kot davčni odbitek. Popoldansko okno (da ne kličem ob nespodobni uri) pa mi vendarle dovoljuje še en pogovor z mladostnim prijateljem z Vegove 4.

         Vse od začetka šolskih počitnic tuhtam o novoletnem marketingu. Najpomembnejše ideje imam jasne. Da je skrajni čas za akcijo, me je opozoril tudi (petkov) sošolec, ki je službeno kariero naredil v trgovini. Obetam si nekoliko manj napora pri prodaji preostale polovice natisa (nekaj manj kot 500 izvodov).

 

23. 09. 2008

         Danes me je v dopoldanskih urah razveselil Juretov klic, da je zmanjkalo knjig. Obljubim, da jim nove dostavim proti koncu delavnika. Pomodrujeva nekaj na račun pošte, moral bi skleniti pogodbo, potem se poštnina ne bi tako globoko zažirala v sp-finance. Tak znosnejši aranžma ima AX elektronika. Toda 2.500 poštnih dogodkov, t.j. mesečna naklada revije Svet elektronike, moj s.p. ne bo doživel v vsem svojem življenju. Morda pa, če se odločim za ponatis. Vendar o njem še ne razmišljam. Prej moram narediti »kalkulacije« in doseči 90 % prodajo. Ponatis dobim v dveh, treh tednih (izkušnja s prvim natisom).

Moram reči, da sem imel prav s tiskarno  (Tiskarna Delo d.d.) same dobre izkušnje. Ponudba je zares velika, lahko izbereš najugodnejšega tiskarja (menda so češki še ugodnejši). Odločilna je kajpak cena, popusti (če plačaš v naprej), v mojem primeru tudi lokacija, saj je potrebno knjižne kubike z osebnim avtomobilom prepeljati v sp-skladišče (beri stanovanje). Ker izbrano tiskarno vidim iz spalnice, sem tistih 300 m lahko prepeljal s polžjo hitrostjo, saj je bilo »dostavno« vozilo vsakokrat občudujoče obremenjeno.

Dodatne ugodnosti najbrž nudijo tudi drugi tiskarji. Ker me je izredno skrbelo kako se bodo natisnile risbe in fotografije, posebno pa naslovnica, so me pomirili s poskusnim tiskom nekaj kritičnih strani. Izbral sem seveda primere z najslabšo ločljivostjo slike (npr. glej stran 11), ko po opozorilu s preloma, nikakor nisem uspel pridobiti kvalitetnejše reprodukcije. Moram priznati, da sem se šele tedaj pošteno oddahnil! Bil sem presenečen nad doseženo kvaliteto. Tu moram pojasniti, tistim, ki nameravajo stopiti na dobrih 500 let staro Trubarjevo pot,  da se prelom preveri s t.i. ozalit tiskom. Njegova kvaliteta je daleč od tiste končne.

In povabili so me v tiskarno, da sem lahko prisostvoval celotni operaciji tiska platnic (žal sem nekaj dni prej preslišal klic za notranjost). Povabilo sem dobil že krepko po 22. uri. Zanimivo: dobro uro sta se mojstra Tone in Janez ukvarjala z nastavitvijo stroja, popravljana, kontrolirala barve in skušala ustreči želji moje arhitektke (nianse!), da je potem, ko je šlo zares, bilo potrebno število (plus rezerva) natisnjeno v nekaj skromnih minutah! Ne vem zakaj, ampak tudi meni se je takrat zazdelo, da bi moral naročiti vsaj 1.000 izvodov več. Vsi prisotni smo občudovali mojstrovino Marka Kočevarja s Gradiškovim povabilom. Toda za nekaj mesečno skladiščenje tako velikega števila knjig doma enostavno nimamo prostora.

 

24. 09. 2008

         Že včeraj sem poklical direktorja razvoja (podjetje s 1.500 zaposlenimi), mojega nekdanjega neposrednega šefa. Ideja o »nagrajevanju« delavcev mu je bila takoj všeč. Prejel sem celo povabilo za predavanje, saj Elektroniko 2 že pozna.

Nekaj podobnih povabil (a ne od tako »ogromnih« podjetij) sem prejel tudi za časa Elektronike 1. Prisotnim sem moral pojasnjevati kvarni vpliv elektrostatike ter načine varovanja elektronskih izdelkov pred elektrostatično elektriko (v SI delamo zaradi opuščanja varovanja ogromno škodo, pride post festum). Eno predavanje (natančneje seminar) sem imel tudi o PIC-mikrokrmilnikih (zbirnik s praktičnimi primeri).

Popoldan in večer sem porabil za pisanje novih povabil, nekatere sem tudi že odposlal po e-pošti, pa tudi za »zaprtje« dveh starih naročil. V enem primeru sem izgubil (kakšna sramota!) sledlivost, v drugem sem posredoval podatke za naročilo (gimnazija!). Do postelje sem prišel skoraj ob 3. uri jutrišnjega dne. Nič posebnega, to je samozaložba. V kolesarnici me čaka kolo s predrto zračnico. Lotil se je bom zjutraj.

 

25. 09. 2008

         No, v včerajšnjem zapisu sem pretiraval, vsak pač kdaj potegne delavnik, a običaj to pač ni. Zaradi knjige resda spim kako minuto manj, a vseeno skušam delavnik zaključiti enako kot ga odmeri ura.

Že dopoldan me dosežeta dva zanimiva klica, popoldan pa me na domačem strežniku čaka poziv za ogledni izvod z ene od »včerajšnjih«  gimnazij. Zelo sem ga vesel, saj posredno obeta novega bruca elektrotehnike, morda tudi strojništva. Zagovarjam namreč trditev, da bo uspeh že en sam vpis več. Gimnazij imamo 15. Omenil sem že, da je knjiga tudi moj skromni prispevek za večji vpis na tehniške fakultete. Na pravo, ekonomijo, filozofijo se vpiše odločno preveč dijakov.

Da je škoda še večja, gre celo za najboljše maturante. Zaman sem prepričeval nečaka, dijaka bežigrajske gimnazije, odličnjaka, bil je najboljši verjetno na vseh tekmovanjih, ki se jih je udeležil. Zlahka je magistriral na Harvadu, doktoriral in postal eden najmlajših docentov. »Speljal« mi ga je v pičlih 45 minutah Boštjan M. Zupančič, profesor, pravnik evropskega formata, esejist, pesnik. (No, nečak mi je pred nekaj dnevi dejal, da ni bilo čisto tako.) Dijakom je pojasnil kako čudovito Pravo rešuje probleme. Tisto leto, vsaj na najbolj elitni slovenski gimnaziji, ni bilo nikogar s FE. Da je moja sramota še večja, mi ni uspelo pravilno svetovati niti sinu, čeprav je že dolgo Linux-čarovnik. Tolaži me le hčerka, skoraj že mag. univ. dipl. arh.

Če zaključim: močno se trudim, da pride Elektronika 2 na police vseh gimnazijskih knjižnic. Knjiga je dovolj strokovna in hkrati posebna, da je načrt možno zagovarjati. Zagotovo pa uspeh z vpisom ne bo izostal, če ravnateljem uspe organizirati še kak seminar (po domače krožek) elektronike. Tega bi se morali zavedati tudi zaposleni na FE oziroma FS, čeprav gre za slabo plačano ali celo volontersko delo.

 

26. 09. 2008

         Vsaka stvar na tem svetu ima dobre in slabe strani. Eno od slabih sem doživel danes. Poklical sem v za naše pojme izjemno podjetje (dobrih 60 km iz prestolnice), zato ni čudno, da je kljub pozni uri slušalko dvignil kar šef razvoja, ki je na osnovi samo treh besed (v domači delavnici) napravil vrednostno oceno in me poslal med brajnovke na tržnico in še navrgel High-Tech lekcijo o podjetju.

         Zvečer sem še dolgo premišljeval o spodletelem poskusu. Že med pisanjem knjige sem se spraševal kaj počnem, koga bo knjiga sploh zanimala, bo dovolj kvalitetna. Kljub temu, da sem zlahka našel založnika (celo izbiral sem), oglaševalce, uspel prepričati za sodelovanje najbolj zaželenega slovenskega ilustratorja in še pisatelja oziroma prevajalca (kako zelo je cenjen sem spoznal v Cankarjevem domu na lanskem Frankfurtu po Frankfurtu) in tudi še po 600 prodanih izvodih, se sprašujem kdo sem, kaj počenjam. Zaradi obljube, dane oglaševalcem, moram vztrajati. Zaspal sem šele, ko sem se spomnil klica iz knjižnice moje fakultete. Sporočal je, da je profesor, vsi ga poznamo, izjavil: »To knjigo moram imeti!«. Fakulteti sem dostavil še tri izvode. Osebno se ne poznava, kot mnogi sem nanj postal pozoren, ko je bil verjetno še gimnazijec. Pedagog namerava tudi s pomočjo Elektronike v domači delavnici izšolati vrhunske inženirje, ki jih moj današnji sogovornik morda celo že krvavo potrebuje. Toda tega jaz seveda ne znam, predvidevam pa, da bi knjiga koristila njegovim vzdrževalcem. Iz lastne prakse vem (kar lahko dokažem s številkami), da ta kader iz lastnega žepa ne vlaga kaj dosti za svoje izobraževanje. Podarimo vsakemu izmed njih zanimivo strokovno knjige (kar tako, za božič ali novo leto) in opazujmo posledice. Nekateri se bo kmalu pohvalili z izdelkom iz domače garaže. In cilj bo dosežen, moštvo strokovno napreduje, pojavljati se bodo začele celo zanimive službene ideje in zamisli.

Zgoraj omenjenemu šefu sem želel le predlagati, da bi bila Elektronika 2 kar primerno darilo. Za nekakšen tim-building.

 

27. 09. 2008

         Kljub temu, da sem včeraj oddal 4 nove izvode (kar je nekakšen maksimum, ki ga zmorem), me včerajšnji dogodek še zaposluje. Nekoliko me pomiri jutranji obisk ljubljanske tržnice, za hip si celo zamislim Rudija Kovačiča z Elektroniko v rokah (pred leti so njegovo priljubljeno stojnico z revijami za nekaj tednov pregnali izpod Plečnikovih arkad). Odločim se, da zvečer le še preverim internetna naročila. Skušal se bom zamotiti s prestavitvijo domofonske instalacije. Že nekaj mesecev kabel neugledno visi izpod stropa in povzroča žensko jezo.

 

30. 09. 2008

         Nič kaj spodbuden začetek dneva. Knjižničarka ene od ljubljanskih gimnazij me sprašuje po naslovu. Na vsak način želi vrniti knjigo, ki sem jo jim pustil na ogled sredi maja. Očitno nimajo nikogar, ki mu je tehnika dovolj blizu. O tem sem večkrat govoril z enim od profesorjev. Na začetku šolskega sem poslal pošto še ravnateljici (včeraj pa še eno) z upanjem, da morda pospeši odločitev. Škoda je, da knjiga toliko časa ni dostopna dijakom. Morda je to odločilo? Prevzel sem jo osebno, saj so vsi dosedanji stroški verjetno že dosegli ceno knjige. Ko sem se še zadnjič sprehodil po šoli, nedavno tega so jo povsem prenovili in dozidali, se nisem mogel znebiti občutka, da njeni pedagogi tako zelo podcenjujejo dijake. Oh, kako neusmiljeno bi grizel, če bi kaj takega zgodilo, ko sem še sam sedel v svetu staršev. Verjamem, da so težave s kadri, a to ni opravičilo za nedelo. Šoli sem celo ponudil tovrstno pomoč (če bodo proste kapacitete). Po drugi strani mnoge gimnazije (ne vem kako je na »moji«) zlahka organizirajo astronomske krožke za skoraj identično ceno. Poznam dva človeka v Sloveniji, ki služita kruh z astronomijo in vem za manjše število (zelo dobrih!), ki so uspeli v tujini. Elektro inženirjev, strojnikov, računalnikarjev pa primanjkuje tako pri nas kot v ES. Če bi le eden več od dijakov …

         Da ne bo pomote, v »projekt Gimnazija« osebno verjamem, kljub temu, da zanj porabljam veliko časa. Da se ne motim, primer: Ima pilot A320 (flota AA) nezanimivo in slabo plačano delo? Komaj verjetno! Imeti mora diplomo fakultete za strojništvo.

         Gornje kompenzira prijazno poizvedovanje z naše najstarejše gimnazije, ki me popoldan čaka na računalniku in seveda število knjig, ki že »mamijo« dijake v šolskih knjižnicah.

Na Zavodu RS za šolstvo sem preveril številko zavodov, ki izvajajo gimnazijski program. Spoštljivih 85!

 

03. 10. 2008

         Glavni poudarek tega tedna so vendarle predlogi, ki jih usmerjam proizvodnim podjetjem. O tem sem že pisal. Prav za konec dneva pa sem prihranil obisk moje nekdanje fakultete, kjer poleg strokovnega lektorja knjige, še dva sošolca združujeta delo. Prinašam želje ostalih, vključno z razredničarko, po skorajšnjem srečanju. Klepetu se za hip pridruži še študentski kolega, sedaj profesor. Pohvali se, da je prebral Gradišnikov predgovor v Sobotni prilogi Dela, s pripombo, da ga je razumel za zafrkantskega. Seveda, ni opazil neke pomembne poante. Zanimivo, da »napaka« ni ušla že prvi knjižničarki ob predaji naročila. Kar zastokala je. Seveda tu ne bom izdal zakaj gre, knjigo morate na tem mestu prebrati kar se da pazljivo. Ne poznam kakšna pravila veljajo v založniškem svetu, a »napako« (v naslovu!) je pustila pri miru tudi urednica SP Irena Štaudohar. Presenečenemu bralcu se posveti šele, ko prebere zadnji stavek.

Moram priznati, da je bila objava Gradiškovega predgovora zame pravo čudo. Podrobnosti naj ostanejo skrivnost. Tisto soboto sem prejel kar nekaj prijetnih klicev (in smsov). 

         Avtor podobne anekdote, pri kateri me je skoraj spodneslo od groze, je stavec, v času preloma. Skušal mi je pomagati in popraviti več kot očitno napako. Moral mi je priseči, da prav nikjer drugje ni popravljal besedila. Sicer sem prelom večkrat preveril, a tako natančno, da bi preveril vsak znak, pa tudi ne. To, da enostavno ne vidiš pomote, mi je znano že iz pisanja prispevkov. Sporno besedilo tudi po desetem branju enostavno preberem tako kot bi moralo biti. Tolažim se, da tu in tam kaj uide tudi profesionalnemu lektorju. Slabo opravičilo, a taka je usoda. Do sedaj vem za eno samo napačno izpisano oznako (na strani 174). Nanjo me je opozoril bralec.

         Statistika, ki jo opravlja globalni spletni velikan, govori o 37 obiskih tele strani v zadnjih 30 dnevih in še, da si le redki vzamejo čas za branje. Ker mi pisanje vendarle pobere ogromno časa, se bom v nadaljevanju oglašal nekoliko bolj po redko.

 

27. 11. 2008

         Skromen obisk dnevnika, po drugi strani pa pomanjkanje časa za reševanje tekočih nalog, me ne spravi za tipkovnico. Bliža se konec leta in kot, da se v decembru dogajajo najpomembnejše stvari. Precej časa mi vzame administracija. Računovodkinja Mateja me zasipava z nezaprtimi postavkami (računi). Recimo na kaj se nanaša plačilo, ki nima povezave z izstavljenimi  računi. Novo naročilo? Žal ne, denar je nakazan po pomoti (kar dva primera imam). Nek tak primer »neznanega« plačnika še vedno detektivsko raziskujem. Do sedaj se z neplačniki nisem ukvarjal, a odločitev o skorajšnji ukinitvi sp-ja mi nalaga nove naloge. Nekaj deset izvodov knjige pač ne odtehta dela in stroškov, ki jih prinaša podjetje. Imam še dobra dva tedna, da se dokončno odločim.

         Danes sem končal serijo predavanj na srednjih šolah v okviru ur PIV (Proste izbirne vsebine). 90-minutno srečanje podprto z 80 ppt-diapozitivi in kratkimi filmi (posnel sem jih kar s fotoaparatom) mine kot blisk. Upam seveda, da se bodo poslušalci odločili tudi za nakup Elektronike 2. (Dijaki imajo le še nekaj dni časa za prijavo letošnje seminarske naloge.) Več kot očitno so lačni strokovne literature, na vseh predavanjih so v hipu »razgrabili« zajeten promocijski material (revije) AX elektronike in TZS.

         In danes sem prejel predlog za sodelovanje oziroma prodajo knjige v trgovini z elektronskimi komponentami. To je že peto tovrstno podjetje. Direktor se je kar preveč potrudil s povabilom. Knjiga očitno privablja stranke. Še dolgo po tem, ko je TZS prodala zadnji izvod Elektronike (enke), so ob kupovanju elektronike prodajalci modelovali za še kakšen izvod. Zakaj se založba ni odločila za ponatis, mi je postalo jasno šele ob pogajanjih za Elektroniko 2.  Vzrok je prav banalen in ga tu verjetno ne smem razkriti. Začetniško spoštovanje založništva je krivo, da nisem kot avtor interveniral. In, če priznam, nekoliko sem se bal konkurence, saj sem že takrat razmišljal o novi knjigi. Škoda, minilo je 8 let brez knjige (če izvzamem ponatis člankov iz SE).

         Precej časa mi je vzelo tudi zajetno naročilo iz Bleda. V podjetju bodo nekatere razveselili za Miklavža, Božička, dedka Mraza, ali kar tako (Tim building!). O tem sem že pisal. Takih podjetij je že nekaj deset. Ko sogovornik spozna »za kaj gre«, je posel takoj sklenjen.     

 

08. 01. 2009

         Konec decembra sem s težkim srcem zaprl dopolnilno knjigotržno dejavnost, stroškov z vzdrževanjem s.p.-podjetja tisti preostali izvodi knjige, ki jih še imam na »stanovanju«, ne bi pokrilo. No, prodaja in ostale aktivnosti ostajajo nespremenjene - v okviru podjetja VSEVED.NET. Celoten program še vedno vodim osebno. Tudi spletna podpora (www.faro.si) ostaja in tudi v tej »kulomni« se bom tu in tam še vedno oglasil.

Kljub temu, da mi nekaj znancev zagotavlja, da sem z doseženim rezultatom lahko zadovoljen, sem nekoliko razočaran predvsem nad odzivom srednješolske mladine. Prav nanjo sem mislil, ko sem izbiral naslov knjige. Prav ta mi sedaj zmanjšuje prepoznavnost v profesionalnih okoljih, kjer je zanimanje nad pričakovanji. Predvidevam, da omenjena populacija preveč stavi na internet. Že res, da ponuja ogromno informacij in s časom bo obseg še večji. Toda kvaliteta je vprašljiva. Že sedaj je zares dobra informacija plačljiva. Pomoč, ki jo ponujamo preko forumov je počasna in nezanesljiva. Revija in knjiga trdno ostajata v svojih funkcijah. Upam si trditi, da predstavljata skoraj edino pot do praktičnega znanja. Le praksa pa lahko uspešno dopolni teoretično znanje šol. Knjiga je sploh edini zanesljivi način za medgeneracijsko predajanje znanja.

Znanje ima moč. Knjižnica je našim dedkom in očetom (tudi mojima) skoraj praviloma podarila ugled, pogosto tudi odličen poklic. Med izpiti sem rad opazoval knjižne police profesorjev, bolj, ko je bil spoštovan in priznan, bolj so se šibile. Imel sem srečo srečavati se z Josipom Vidmarjem in videti njegovo ogromno knjižnico. Nemogoče se mi zdi, da bi veljal za tako prodornega misleca in kritika brez te književne dote. In kar velja za kulturnika, velja tudi za tehnika. Dober tehnik ima bogato založeno strokovno knjižnico in naročen na kup revij. Opažam, da današnja mladina povsem zanemarja to pomembno iznajdbo. Ne pišem na pamet. Urednik naše edine revije za elektronike mi je pred kratkim zaupal, da ima revija komaj tisoč naročnikov. Dejansko se moči, ki jo ponuja tovrstna literatura, zaveda še manjši krog tehnikusov, saj nekaj naročnikov predstavljajo knjižnice in podjetja.

Nekaj knjig in naročnin res ne sme biti problem! A očitno nas veliko zapravlja denar za kaj drugega. Tudi zadnji RBD-koncert je bil razprodan.

 

24. 10. 2011

         Danes je gospod Jurij M. iz Novega mesta kupil zadnji, torej 1100. izvod knjige. Še preden sem prodal prvega sem sklenil, da zadnjo knjigo podarim. Čeprav vodim evidenco prodaje in sem dogodek pričakoval, se je stvar zapletla in se odvila drugače kot sem pričakoval. Gospod Jurij je namreč knjigo kupil na sedežu nekdanjega podjetja Faro s.p. (spomnim naj, da sem ga zaprl ob koncu leta 2008), torej na naslovu mojih staršev, »posel« pa je izpeljala moja mama. Čeprav me je o želji prijaznega gospoda obvestila preko mobilnika, veselega dogodka tedaj nisem takoj prepoznal. Služba, sestanek… Ko se mi je končno posvetilo, je bilo že prepozno. Skušal sem ga poklicati po telefonu, a bil je nedosegljiv. Hotel sem mu sporočiti, da mu bom namesto obljubljenega računa vrnil kupnino. 

         Sedaj se morda sprašujete, kako je mogoče, da je prav zadnji izvod knjige imela moja mama? Stvar je razumljiva tistim, ki poznajo s.p. probleme meščana, ki ima stanovanje v bloku. Tudi priročno skladišče ima na naslovu staršev. In tu na kupce čaka še nekaj knjig. Običajna praksa tiskarne je, da natisne nekoliko več knjig, kot se jih naroči, verjetno zato ker se včasih rado kaj zalomi, nekaj pa tudi zato, ker v tiskarni hitro prepoznajo dobro blago in, predvsem, dobrega kupca. Natisnili so dodatnih 100 knjig. In sem jih vzel. In eno od desetih bom prav tako podaril. Katero bo določil žreb.