Elektronika v domači delavnici 2 (Založba Faro 2008) – www.faro.si

VEZJA ZA VSAKDANJO RABO  - 1/25 primerov

 

Pretvornik 230 V~/5 V =

 

    Ko načrtovana tokovna poraba ne presega nekaj miliamperov in si smemo privoščiti galvansko povezavo z javnim omrežjem, nemalokrat uporabimo enostavno napajalno vezje z risbe R37. Pri tokovni obremenitvi nad 20 mA taki stiki postanejo skoraj neuporabni zaradi velike vrednosti serijskega kondenzatorja. Za večje tokove (do 50 mA) lahko posežemo po vezju na risbi R 166. Zaradi impulznega odpiranja tranzistorja T1 se ta greje manj kot bi pričakovali.

    Ob prehodu omrežne napetosti preko ničle se tiristor D2 (možno je uporabiti tudi triak) zapre, zato tranzistor T1 ves čas naraščanja pozitivnega sinusnega polvala prevaja in s tem omogoči hitro polnjenje kondenzatorja C1//C2. Ko napetost na njem preseže vžigno napetost diaka D3, odpre D2 in s tem relativno hitro zapre T1 (hitro zapiranje/odpiranje pomeni manjše gretje). V naslednji pozitivni polperiodi se vse skupaj ponovi. Žagasto napetost na C1//C2 gladimo z U1. Paziti moramo le, da napetost na njegovem vhodu ne preseže dovoljene vrednosti (35 V). Izhodno napetost pretvornika dovolj dobro stabilizira tudi zener dioda, končno pa lahko tudi namesto diaka uporabimo primerno zener diodo, kar posredno določi amplitudo žage na C1//C2. S povečanjem kapacitivnosti C1 povečamo tokovno obremenitev vezja. Upor R2 omejuje polnjenje C1//C2 in hkrati izboljša frekvenčno sliko na vhodu U1. Izhodno obremenljivost podvojimo, kadar namesto usmerniške diode D1 uporabimo Greatzov usmernik. Varovalka (V1) je obvezna, saj v primeru zatajitve krmilne zanke prepreči, da ne bi celotna naprava izginila v ognju in dimu. Volumen pretvornika precej zmanjšamo s tranzistorjem v izvedbi TO92 (npr. BSP300, MPSA 42G, KSP44, TMPSA44) in LM78L05.

 

R 166  Pretvornik za nezahtevno napajanje